Jaz. Matjaž.

Veliko ljudi te sodi po tem, kar imaš.

Pa poglejmo!

Imam eno (number one!) ženo, enega brata (dvojčka!), eno godrnjavo sestro, eno krasno mamo, eno še kar krasno taščo, cel kup rahlo odtujenih:-( sorodnikov, šop zabavnih:-) sodelavk, enega požrešnega psa (v skupnem skrbništvu), eno hudo muco, dodobra zaprašeno napravo za veslanje, zdelan Playstation 3 (in 33 igric:-), vse knjige o Harryju Potterju, vse filme o Harryju Potterju, nove tarok karte :-) nimam s kom igrati :-( upokojeno košarkarsko žogo + dres Jasona Kidda :-) nepodpisan :-( Poezije Simona Gregorčiča iz leta 1908 :-) platnico je polulal Muri po obisku veterinarja :-( album Životinjsko carstvo iz leta 1988 :-) manjkata mi dve sličici :-( komplet orodja :-) zame nerodo smrtno nevaren :-(

stanovanjski kredit :-( večidel odplačan :-) in pesniško žilico.

Moje pesmi

so moje zrcalo.

Ni jih veliko.

A že par verzov

napiše vam sliko.

IZate bi
ustvaril svet dvojine,
kjer najin čas ne mine
in vrtnic cvet ne gine,
s prekrasnimi slapovi
in nežnimi vetrovi,
z nočnimi kresovi,
veš, zate bi.

Ponoči, ko v solzah zaspiš,
narišem se v sanjah ti
kot Mali princ, pa Odisej,
kot Don Kihot ali Enej,
pa Robin Hood in Harlekin,
Ostržek ali Aladin.
Ko s svitom jemlje noč slovo,
tiho dahnem ti v uho:
„Daj, princeska, zbudi se,
ne pozabi: ljubim te.“

»Zrcalce, zrcalce na steni, povej,
kdaj iz Matejčka nastal bo Matej
Koliko dni, da bom velik kot ti?«
Zrcalo pomisli in odgovori:
»Tega ne vem, moje malo budalo,
kdaj bo in kaj bo iz tebe nastalo.
Odrasle pesti venomer kup nadlog,
nič ne mudi se, ostani otrok.«

Ti si Daenerys in jaz sem tvoj zmaj,
zletiva v nebesa, zajahaj me zdaj!
Sesujva oboke in zrušiva dver,
saj nisva zaman lepotica in zver.

Utripava skupaj... naprej in nazaj,
je vroče kot v peklu, ko planeva v raj
razžarjeni srci v vrtincu teles:
naj angeli zrejo v umazani ples.

Veš, je poezija kakor sonce,
potuje na različne konce
in iz srca utre si pot v srce,
ni važno, kdaj, ni važno, kje
šepet poeta najde svoj odmev,
rep kometa ugleda svoj odsev.
Vedno znova Odisej se vrača
in večno barčica po morju plava,
saj sapa poezije ne pojenja
in vsakič znova pesem se rojeva.

Imel sem prijatelja. Davno nazaj.
Res ga pogrešam. A vendar, kaj naj?
Odrasel sem jaz in odrasel je on...
Če srečava se, pač veleva bonton
hiter pozdrav in vprašanje: »Kak´ si?«
»Čuj, saj sem v redu, a se mi mudi...«
Morda par besed in že greva vsaksebi,
četudi oba si želiva, da ne bi...